Yassin

Ok, morda to ni lih tema za prvo objavo. Ampak nekako sem se zdej spomnila na pogovor izpred dveh tednov. morda kakšen dan več.

PP: Yassin se je poročil veš.

K: Resno? Kdaj?

PP: Ma ene dva mesca nazaj. Je napisu na FB. Sej jst tudi nism vejdla.

K: O ma kul! Ga bomo lohk mal pohecale, ko bomo tm. (karte so bile kuplje kakšen dan prej)

PP: Itak! Sej sm mu napisala, de če bo kej pokazu fotke.

K: in?

PP: Je napisu, de jih pokaže, ku pridemo naslednjič kje dwol. In sm mu odpisala, de ok. Se vidmo čez 14 dni!

K: hehehe

Yassina sva spoznali bolj po naključju kot nalašč. No, pošteno povedano - katerega maročana pa sva hoteli spoznat? 

Na kratko. Spoznali smo se v cyber cafeju, ki so v Maroku raztreseni povsed. In s tem res mislim povsod! v vsaki zabačeni vasi imajo cyber kafe, ki je sestavljen iz parih telefonskih govorilnic in nekaj zanič računalnikov. 

Zakaj? Preprosto. Če se pri nas zdijo stacionarni telefoni preteklost, so tam stacionarne telefone preskočili. Hei! Potzabite na telefon doma. Marsikdo tam niti tekoče vode nima! Kdo bi sploh sanjal o telefonu ali internetu doma. Sej nekateri ga imajo, ampak... ne bom sedaj o bolj bogatih. Cyber cafeji so torej zelo pogosti, uporabljajo pa jih predvsem domačini.

Če se vrnemo k Yassinu. Fant je poslovnež. Ima svoj cyber cafe v medini Marakesha. Takoj zraven slavnega Džema El Fna. Tja sva zahajali iz preprostega razloga - ker je najbližje hotela, ki ga ne zamenjava več za noben denar.

V bistvu se do najinega zadnjega dneva v Marakeshu nismo kaj dosti pogovarjali. Prišle sva, rekli, da hočeva dva računalnika. On je povedal kateri so prosti in jih aktiviral. In če je šlo vse po sreči, smo mu čez eno uro plačali tistih 7MDH. Zadnji dan pa sva morali sprintat boarding passe za letalo (butasta uvedba ponudnika napol zastonj letov). Malo za šalo malo zares, sem pokritizirala njihovega printa... Ajajajajaj! Res je bil slab.

Ampak iz tega heca in prejšnjih, prav tako zanemarljivih hecov, se je razvil pogovor in še več hecov. Zvečer pa celo zmenek. Poseben zmenek. Z avtom po Marakeshu. In Marakesh je zelooo velik. In cel v lučkah, ob enih zjutraj. Njegova hiša pa od daleč tudi:) od blizu je nisva videli, ker jo je še gradil.

Seveda je bil izlet le uvod in PlinkyPlonky je doživela še eno od tistih osvajanj maročanov, ki so tako simpatični... ampak že vnaprej obsojeni na neuspeh. Obljubil je celo, da gre z nama v Rabat, najin naslednji cilj. Seveda, ni šel :)

In tako sva šli na obisk in pogledat fotke s poroke. PP je bila povsem navdušena nad večimi oblekami, ki jih je nevesta nosila med ceremonijo. Konkretno tistih fotk nimam, ampak, tudi te bi vam lahko prikazale kako in kaj.

Hena, obleke...vse je bilo res razkošno!

Kako točno poteka poroka nama na žalost ni razložil, lahko pa si preberete to, to, to, to in pogledate to, alpa preštudirate vse to.

Ugotovitve tega srečanja? Veliko tradicionalnih oblek za nevesto. Moški pa je oblečen v zahodnjaško obleko. Čeprav je ceremonij kar precej, verskega obreda ni, le civilen. Povsem potrebne so tradicionalne maroške jedi, katerih imen se ne spomnim. In seveda: berberski glasbeniki.

Pa še eno glede števila gostov. Ko se je PlinkyPlonky povsem navdušila nad oblekami, sta z Yassinom začela načrtovati njeno poroko.

PP: I want a small wedding. Not to many guests.

Y: Really? Ok.

PP: Yes. Just a few close friends and family.

Y: Ok. One hundred than.

PP: HAHAHAHA. No, I'm serious. A small wedding.

Y: You think one hundred is too much?

PP: Yes!

Y: Really? Well I don't understand...

PP: You really think 100 guests is small wedding? How many guest did you have on your wedding?

Y: eight houndred and sixty...

PP: What?! You are not serious!

Y: ... one.

PP: No wander you think 100 is little!