Mehdi

Vsake toliko zagledam listek, na kateremje ime in telefonska številka.

V bistvu ni ne prva in mogoče tudi ne zadnja, ki sem jo dobila od maročana. Tudi to sem dobila v večernem času. Ampak vseeno se mi zdi nekoliko posebna. :)

To, da se ti pri pohajkovanju po pločniku kar naenkrat pridružita dva fanta (no, odvisno od števila udeleženk ženskega spola, ki so same- me smo bile dve, zato sta bila tudi domačina vedno dva). Vedno je nekdo bolj glaven kot drugi in ta prvi izbira. Ta drugemu ostane tista, ki je ni izbral prvi. In potem se začne tisti slavni in vedno enak pogovor:

Maročan: Ver ar ju from?
Punca: Slovenija
M: Iz dis jor frst tajm in Moroko?
P: jes (počasi se prilagodiš in odgovarjaš po njihovo, verjemte).
M: Hau long du ju stej hjr?
P: In moroko or in this city? (in potem se zaveš in začneš mešat... :))
M: Hjr in moroko
P: Three viks.
M: Ju ar sač a najs girl!
P:tenk ju (tuki sem se navadno začela režat, k itak slišiš od vseh isto)
M: ju hev sač a najs smajl.
M: and hjr in dis siti?
P: Tu dejs, vi ar living tumorou. (kljub temu, da je tvoja angleščina spačena in ti morda to ni všeč, se zaveš, da te v primeru nespačene angleščine vsaj štirikrat vprašajo kaj si rekla in na koncu še vedno ne vedo kaj si rekel)
M: Ooo, no, ju mast stej anadr dej, vi mit tumorou.
P: Sori, vi hev tu gou.
M: Bat ju kud stej anadr dej
P: No, vi hev tu go to XXX (naslednji kraj pač)
M: Oh, aj em veri sori. Ken ju giv mi jor namr and aj ken koll ju?
P: Ok.
mu napišeš cifro, za katero si že predstavljaš, de jo boš ignorirala...alpa se, tako kot jaz, spogajaš za mail (lažje za blokirat, če preveč teži;))

in nato gresta vsak svojo pot. Ti pa si že na vrsti, da tak pogovor ponoviš z novim ...

ampak Mehdi je bil nekoliko drugačen. Spoznali smo se v zabaviščnem parku, kjer dela, nekako med kupovanjem kart. Takrat mi je najprej priskočil na pomoč, ko mi blagajničar ni vrnil dovolj denarja. Potem nama je rezerviral sedež. Jap, pravi gentelman.

Po vožnji z vrtiljakom, sta se nama, s sodelavcem, pridružila. Sem rekal, da sta vedno dva?! No, sej jo je imel sodelavec že prej ogledano, ampak pustmo podrobnosti.

Kar sem do sedaj opisala ni bilo še nič tako posebnega. Kar me je najbolj presenetilo, je bilo to, da niti enkrat ni rekel nobene od glavnih fraz: ju ar sou bjutiful (al karkoli v tem smislu), big velkom al sploh kar koli tzaga. Waw! Vse kar je reku je: "ž sui dezole, ž n parle pa ongle".

Drgači sva se poskušala pogovarjati, ampak problem z jezikom je bil... no ovira. :)
Res si je vzel čas, ko je lahko, toda, ko je bilo potrebno delati, je delal. Pika. Njegov kolega ni bil tako dovzeten do dela in se je raje posvečal PlinkyPlonky. Smeh. Tako zelo, da sva se bale, da se ga do hotela sploh ne bova znebili. Na srečo je po kake tristometrih ugotovil: no fan tunajt, se obrnil in odšel nazaj delat (še sreča!)

Ko sva se poslavljali sem v roke dobila ta listek, ki ga kar gledam. Na žalost se mu nikoli nisem oglasila. Sedaj pa je itak že prepozno...

Ampak se ga bom lahko še vedno spominjala kot malo manj tipičnega Maročana, ki je bil po vrh vsega tudi kar lušn ;)