Djemaa El Fna

Prvo mesto, s katerim sem se seznanila  Maroku je bil Marakesh. Turistična prestolnica Maroka. Je mesto, kjer maroška kultura najbolj besno plane nad turista - trgovci so najbolj pozorni do vsakega turista posebej, ker je tudi konkurenca za njih najmočnejša.

Vsak, ki gre v Marakesh se definitivno mora seznaniti s slavnim Djema El Fna [džema el fena; 1. in 3. e=polglasnik]. Hmmm, kako ga primerno predstaviti..

Djema El Fna je osrednji trg v medini Marakesha. Medina uradno pomeni mesto, vendar se danes uporablja predvsem za stara mestna jedra.

Za Slovenske razmere lahko rečem, da je Djema El Fna zelo velik trg, ki bi ga pri nas že kar težko napolnili. Ni lih pravokoten, ampak je velik za kakšno dobro nogometno igrišče (ne, ne mislim malega nogometa) ;) Ok, nima veze kako velik je... važno je KAJ se tam dogaja.

Trg je vedno pol. Ok, ni vedno poln, v jutranjih (dopoldanskih) urah je navadno zelo prazen. Kar navadno izkoristijo za čiščenje trga (tako, kot  po vsaki vaški veselici prostor očistijo gasilci, ga tukaj vsako jutro).

Nato pa se trg počasi polni. Predvsem s krotilci kačin ženskami, ki za nekaj dirhamov kaj narišejo s heno (oz. kano). 

Krotilce kač se sliši že na daleč, saj vedno igrajo na tiste slavne frulice. Prepoznaš jih po tem, da imajo nad sabo vedno dežnik (un ta velik, k so pri nas po barih) za senco in preprogo na kateri so kače, ki  se počasi dvigajo  zrak. No, ker sama nisem neki blazen navdušenec nad kačami ne vem kako hitro gredo gor. Nikoli se jim namreč nisem dovolj približala.

Enkrat sem videla krotilce kač, ki so se ravno pripravili - najprej dežnik, nato preproga (no, sej navadno niso posamezno, ampak pripravljajo v večih), potem pa lesena škatla. Kar naenkrat sem videla, kako je tipo segel z roko v leseno škatlo in ven povlekel ene dve al tri kače.... brrrr, še vedno me zmrazi ob tej misli.

Ali pa ob misli na to, da bi ti jo dali za vrat, kar jim mimogrede ni problem. Na srečo za kaj takega ne silijo ljudi, če jih vprašaš se lahko z njimi (za par dirhamov) fotografiraš. Nikoli pa nihče ne mašira po trgu s kačami na ramah in ti jo ponuja: dej si jo na rame.

Ženske s heno znajo biti nekoliko bolj vsiljive, ker pač nimajo potrebe po tem, da bi bile tako statične. Navadno sicer sedijo na tistih svojih plastičnih stolčkih in kažejo fotografije "svojega" dela. Včasih pa prav zares napadejo (no, sej ni tako hudo). Postavijo se zraven tebe in ne nehajo klepetat (v tem primeru jih je mogoče še prav fajn ignorirat). Seveda ti razložijo, da se ukvarjajo s heno in da ti lahko kaj narišejo. 

Enkrat se nama je zgodilo, da prav niso hotele razumet, da nočeva nove tetovaže (namreč pravkar sva si jo dali narediti). Ponujali sta, da nama narišeta nekaj na roko, midve pa sva sam rekli, da če hočeta lahko, ampak jima ne bova plačali. Napaka! Seveda sta rekli nou problem in začeli risati. Ko sta končali, sta pa itak zahtevali plačilo. Sami sva seveda ustrajali - če rečeva, da nečesa ne bova plačali, se tega tudi drživa. Po petih minutah kreganja, sta nama pokvarili tatuje (razmazali sta heno, ki sta jo narisali in je bila torej za naju neuporabna) in se sprijaznili, da plačila zares ne bosta dobili.

V splošnem so pa te ženske kar zabavne. Tista, ki sva ji celo dovolili, da nam naredi tetovažo, je bila zelo simpatična. Še ko sva ja po enem letu spet srečali, naju je najbolj navdušeno pozdravila.... Zakaj? Jah, seveda sva stvar konkretno preplačali...ampak, sej za naju še vedno ni bilo pretirano drago ;)

Obstajajo tri vrste hene, ki jih uporabljajo po Maroku in se razlikujejo po barvi in času trajanja posameznega tatuja. Rjava hena obstane največ časa, na začetku je take drekasto rjave barve, ko se posuši pa že bolj temne, kasneje lahko postane tudi bolj rdečkasta. Obstane navadno okoli meseca dni. Potem je tu še črna hena, ki se razdeli na dve vrsti - prva zdrži nekaj dni, druga pa približno deset dni.

Henna je zelo tradicionalna in razširjena po Maroku, je razen v hamamu in Marakeshu ne boste zlahka našli. Cena pa se razlikuje glede na vrsto, pa tudi glede na vzorec. Seveda se je potrebno najprej zbarantat za ceno. No prej ali kasneje. Morda bi celo predlagala, da najprej izberete vrsto s katero bi želeli imeti tatu, nato pa pustite, da vam vzorec naredi, šele na to se spogajate glede cene - ko vidite koliko vam je vzorec dejansko všeč.

Namreč čeprav ima vsaka taka ženska svoj albumček, kjer so različni tatuji za različne dele telesa (hrbtna stran dlani, nadlakt, gleženj, noga, dlan...) so te fotografije dostikrat zelo podobne. Poleg tega pa se težko dogovoriš, da bi rad točno določen vzorec, ampak ti ženska preprosto prime roko in začne risat. Henno nanaša z neko špontico. V parih minutah je fraj, potem pa vidiš koliko ti bo stvar všeč in tudi bolj veš koliko si pripravljen plačat za to. Mislim, da za uno srednjo henno (10-14 dni) plačaš približno 50 DHM... seveda odvisno od pogajalskih sposobnosti in izklicno ceno.

No, če se vrnem nazaj k osrednji temi. Djema El Fna je zares ... čaroben prostor. No, vsaj moj prvi spomin na Djema el Fna je zelo čaroben. Ne bom pozabila na dim, ki je skrivnostno zakrival hiše v ozadju.

Proti večeru se začne na trgu še bolj dogajati. Počasi pripravljajo stojnice s hrano, na katerih lahko dobiš ražnjiče, polže.... mislim, da se dobi še kaka druga stvar, ampak to prevladuje. ;) Stojnice s hrano pa niso edina stvar zaradi katere se splača priti na Djemo. Krotilce kač in (delno tudi- nekatere  ostanejo tudi takrat) ženske s heno zamenjajo pripovedovalci arabskih zgodb, različne igre... Uglavnem dogaja se non stop!

Kot, da bi bil kak karneval, le da je enako dogajanje vsak dan. Turistu nedvomno predlagam, da si dogajanje pogleda tako od spodaj (s sprehodom po trgu), kot tudi s terase ened od kavarn. Navadno so nas fantje peljali v Cafe Glacier. Pa tudi po drugih terasah je lepo, čeprav je vedno gužva. Se splača!

Med sprehodom lahko vidiš igre, ki za izvedbo ne potrebujejo dosti rekvizitov: rokoborba, pripovedovanje zgodb (ob katerih si vedno zaželim, da bi razumela arabsko)... meni najbolj priljubljene igre vsebujejo flaške. 

Recimo dve falši, ki sta ena od druge postavljena natančno za širino žoge. Potem pa se mora nekdo s kakšnega metra in pol razdalje  potruditi zapeljati (po tleh se razume) žogo mimo obeh flaš, brez, da bi ju podrl.

Ali pa tista, kje so plastenke postavljene kot sončni zarki iz kroga navzven (stojijo pokonci, ampak jih pride več v vrsti - žarku). Vsak igralec dobi svojo "ribiško palico," ki ima na koncu obroček. Cilj igre je, da obroček spraviš na vrat plastenke. In ja, ni tako enostavno, kot izgleda alpa bere ;)

Teh iger je malo morje, zato se za vsakega dobi nekaj vrednega opazovanja, morda celo sodelovanja :)

Ko se naveličaš množic in gužve, se lahko odpraviš na sprehod ob aveniji Mohammed V, ki pelje proti novemu delu mesta. Ampak v najinem primeru je bilo to večje izpostavljanje, kot v množici samih domačinov na Djemaa El Fna. Zakaj? Prav tam se namreč največkrat zgodijo tisti vedno isti in na čase (če rečem prijazno) že dolgočasni pogovori z domačini, ki sem jih opisala v prejšnji objavi. 

Djema El Fna se spravi k počitku šele proti jutru (sončni vzhod in ne polnoč;)), kar je po svoje logično, predvsem poleti, ko so temperature čez dan tudi okoli 50°C in več... Takrat se res ne da nič delat, razen životarjenja. Šele, ko se sončna krogla spusti in se zrak nekoliko ohladi, se da zares živet in takrat pridejo ven domačini in ... žurka se začne. 

Čeprav deluje Djema El Fna na začetku zelo kaotično, se je po večeru ali dveh že navadiš, nato sprejmeš vse dogajanje... če si tako kot midve, pa te stvar že prav nekoliko zasvoji. Sploh v povezavi s souki Marakesha, ki se začnejo prav na tem trgu. 

Definitivno nekaj kar MORAŠ videt in doživet, če greš v Maroko!