kratek pregled vseh treh obiskov

Na začetku je bila neznana država in šala, da bi odpotovali tja. Iz šale se je stvar kaj hitro prelevilo v resno naročanje potnega lista in odkrivanje (beri: besno googlanje) kulture in znamenitosti države. Prav to je pripeljalo do nekega bloga dveh, ki sta prav takrat potovala po Maroku. Seveda smo se vse dogovorili in dobila sem rabljen vodič po Maroku. Lonely Planet seveda. Jupi!

V vodiču so seveda informacije bolj praktičnega značaja in jih navadno uporabiš ko si že tam, na kraju zločina: hoteli, prevozi, povezave, restavracije ipd. vse je tam. Tisti kulturni uvod na začetku vodiča pa prebereš med letom oz čakanjem na let. Zato si si že pred tem precej informiran, zaradi googlanja.

Prvič (konec avgusta, začetek septembra 2008) smo se torej odpravile v Maroko oborožene z veliko različnimi informacijami in strahovi bližnjih. Najpogosteje so omenjali harem, tlako, islam in dvomljiv zdravstven sistem, kar se tiče strahov. Kar se tiče informacij pa sva si gotovo najbolj zapomnili to, da je potovanje dveh deklet lahko tvegano in da je super če nosita prstan (poročni prstan itak). Pripravljeni na velik kulturni šok, sva se prispeli na marakeško letališče kakšno minuto čez polnoč. Prevoz do centra in pol enih smo se še z dvema slovencema znašli na slavnem Djema El Fna.

Tega pogleda nikoli ne bom pozabila! Bilo mi je zelo čarobno, čeprav sva bili povsem izgubljeni. Pojma nisva imeli kam morava, da prideva do hostla, ki sva ga rezervirali. Čarobnost tiste pare, ki se je dvigala nad stojnicami s hrano in v skrivnostnimi ravnimi strehami. Vse kar sem imela takrat v glavi je bil: Aladin!

Čarobnost je nekako izginila pred vrati hostla. Ko sta naša fau guide zahtevala plačilo 200DHM za to, da sta nam pokazala 20m poti. To je felš pretvorjeno slabih 20€! Za dve minuti, nič več. Nevešče barantanja sva si izpogajali 40DHM, kar je še vedno preveč... Ampak, ej, želele sva si samo spanja. 

Tekom tednov se je izkazalo, da prstan ni tako dobro orodje za odganjanje domačinov. Navadile sva se na maroško angleščino in se v zadnjem tednu že kar zelo zabavale v pogovorih med sabo (seveda morokan ingliš  is da best! ...eh, jih morate slišat!). Sama sem se naučila tudi nekaj francoskih besed, par arabskih...

Povzpeli sva se tudi v Atlas - ena na najvišji vrh Jbel Toubkal (4167m), druga pa je bivakirala v koči pod vrhom na dobrih 3200m nadmorske višine in opazovala kako se črni oblaki podijo iz smeri najvišjega vrha Atlasa.

Prispeli sva nekaj dni pred začetkom ramadana, islamskega posta. Tako sva imeli možnost videti kako izgleda normalno življenje in kako izgleda med ramadanom. Najpogostejši stavek takrat je gotovo: "Ic ramadan!" prej ali potem pa je seveda sledilo še nekaj, odvisno kdo je to rekel.

Do tretjega tedna sva bili Maročanov že vajene in sva se podali celo v prodajo preprog. Naučile sva se glavnih lekcij o Maroku:

- in Moroko ju hev kats end čildren on da strit.

- no problem

in slavno

-BI VELKOM!

Aja, še trasa: Marakesh-Jbel Tubkal-Marakesh-Essaouira-Safi-El Jadida-Rabat-Meknes-Chefchaouen-Fes

Drugič (september 2009) sva že približno vedeli kam se podajava. Bili sva bolj sproščeni tudi med pohodi po soukih. Seveda odločeni, da spoznava nove dele Maroka, nove ljudi. In sva jih.

Domačini so hitro postali naši prijatelji. Da sva dejsnko že nekoliko bolj padle "notr" in že malo bolj globoko spoznavali kulturo pove dejstvo, da sva se že zafrkavali z njimi, se smejale njihovim vicem (takim, na račun čisto internih maroških for). A spet sva bili tam med ramadanom.

Seveda sva to tudi parkrat fajn izkoristili. Kar je ponoči domačinom dovoljeno, je med dnevom prepovedano. Kar so nam oni hudega naredili ponoči, sva jim vrnili ob sončni svetlobi. Seveda so lahko samo vzdihovali. Prav jim bodi. Verjamem, da tudi Alah ni bil jezen na nas ;)

Spoznali sva kaj pomeni, da je vroče v puščavi (Ouarzazat), pa tudi kaj pomeni dež v Sahari. Izkusili sva praktični del tiste logične naloge, ki smo jo najbrž v prvih razredih osnovne šole reševali vsi: polž čez dan zleze tri metre gor, ponoči pa zleze dva metra dol. Kje? Peš na 130m visoko sipino. Če ne drugega uniči psiho, ampak trma je bila takrat močnejša. In če res ni bilo zvezd (ta vic bom enkrat povedala), je bil razgled na Rissani in Merzougo nepozaben!

POT:
Marakesh-Agadir-Taroudant-Talouine-Tazenakht-Ouarzazate-nekako do Rissania-Merzouga-Erg Chebbi - Todra gorge-Dades gorge - dolina vrtnic-Ouarzazate-Marakesh-Casablanca-Rabat-Fes

Tretjič (julij 2010) sva nalašč odšli izven ramadana (kdaj je letos, lahko preverite tukaj), misleč: "Sedaj sva pa res že vajeni vsega." Hehehe. A veste kaj se zgodi v taih situacijah?

Takoj, ko sva stopili iz letala, nama je bilo jasno, da nisva še vajeni vsega. Ko sva prispeli v hotel so nam na najin: "It's so hot" odgovorili: "Todaj no." Bilo je "samo 45°C. No... v naslednjih dneh nama je postalo jasno kaj pomeni tisti todaj no, temperature so zrasle na skoraj 50°C,medtem pa sva iz domovine dobivali novice o strašanski vročini 35°C... si lahko predstavljate kaj sva si mislili o tem...

Je bil pa treji obisk Maroka res bolj počitek in obisk vseh znancev, ki smo si jih nabrale v prvih dveh potovanjih in oddih. Presenečale so naju najbolj drobne stvari, kot na primer to, da pijejo in jejo, to da sata morje in plaža izgledala kot mravljišče, to, da je bil McDonalds nabito poln, predvsem pa da so pili! Jah, ramadana sva bili že preveč vajeni. Presenetilo naju je tudi dejstvo, da so (nekoliko bolj) slišali in razumeli besedico "ne" kar je bil prej najin večni problem - v ramadanu je bilo najbolj tvegano nekomu reči ne naravnost. Vedno je bilo potrebno to narediti z nasmeškom na obrazu (beri: izgledati najbolj prijazen in tak, ki se z njimi strinja), hkrati pa se po ovbinkih nekako izviti iz kremljev njihovega predloga, če to ni šlo, si vedno lahko zamenjal temo... :)

POT: Marakesh - Agadir - Rabat-Fes

Tako, na kratko sem opisala glavna dognanja vsakega obiska posebej. Ampak naj vas ne presplepi... pomebni so detajli. In te podrobnosti in najdrobnejše dogodivščine, razmišljanja in dognanja bom poskusila predstaviti v prihodnje.