Wiskey berber

Since more and more traffic to this blog comes from ... well actually everywhere in the word, with exception of Slovenia, there is really no use of me writing in Slovene. :)

And what is better to start writing in English than with a culinary post. :)

It's been almost a year since I was in Morocco and there has been many thing that reminded me of that country and it's culture.

So one day i went to the market and buy some mint - it wasn't from Morocco, but it was from Africa - Egypt. :) It smelled SO nice! I forgot about wrong origin all together, just because the scent. :)

A set of glasses and teapot from Morocco

Since I was in Morocco tree times already, i drank much of the mint tea there and of course was shown how to make it many times. So i can say i have learn how to make it in many different way to get the same effect. But this was the first time I made it at home... far away from Africa.

So I chose to make the Moroccan mint tea - it is also called whiskey Berber- by recipe that includes also green tea. 

How dido I make it?

First i boiled water and pour it over green tea that taste like crap. :) I brought it from Morocco, so the taste and the looks (it looks like Gunpowder tea) was authentic. After pouring water over tea, i pour the water away - it supposed that the tea releases toxic or something. Now i repeated what i did a minute before - i pour boiled water over the same green tea and steep for 2-3 minutes. Then i put the tea away. 

After all the work with green tea, i filled the teapot with fresh mint. When I say filled i meant filled the teapot and than put some more mint in it and some more and some more, until it looked like the teapot is going to explode. There HAS to be A LOT of mint, otherwise it wont have the right taste - VERY STRONG TASTE. :) If there is not enough mint, don't even bother... it's a waste of time and mint. :)

If there is that much mint in the teapot... dont' bother - there is hardly any mint in the pot, so the taste won't be right... :(

Pouring tea in the glasses is based on the tradition that shows guest how welcome s/he is - the higher the position of teapot, more welcome s/he is. But before the tea is poured for real we mix sugar in the tea. Moroccans put abnormal amounts of sugar in the tea... oh, yeah, the sugar comes in cubes. So to mix the sugar and the mint aroma - some glasses are poured and then the tea is poured back in the teapot. :)

We can put mint in the glass.

Then the tea is poured for real. The high the teapot the more the person you pour the tea to is welcome. the we make ourself comfortable and enjoy with Moroccan ground rule: In Morocco we have time!

You can enjoy in this position only until the tea is completely out. It is completely possible that your imagination will take you to souks in morocco, like it took me.

 

dželaba

Đelaba je obleka, ki jo velikokrat vidimo v arabskih deželah. V bistvu se nosi tako z moške, kot ženske strani. Tradicionalno. V Maroku je vse skupaj nekako pol-pol. Pol ljudi je dokaj tradicionalnih pri oblačenju, druga polovica pa niti ne. Bolj, kot se oddaljujemo iz medine, manj je takih v tradicionalnih oblekah. Pošteno povedano mislim, da so zelo udobne - vsaj izgledajo. :) Je pa djelaba zgolj ogrinjalo al kako naj rečem. Pod njo vedno nosijo hlače in majico. So pa narejene iz takega materjala, da je načeloma hladen.

No slikce:

Nalašč jih nisem povečala, da boste videli tudi situacije, v katerih je. :)
Ena, še "povečana":

Prenočišča v Maroku

Torej, dve potovanja željni pustolovki sta me prosili za več informacij o Maroku. Prenočišča torej. Na tem mestu bi morda vseeno opozorila, da sem bila sama v vseh treh primerih v Maroku poleti, torej izven "sezone" ko so cene nekoliko nižje. :D Ampak nima veze, gotovo je situacija v vsakem primeru enaka, z izjemo izhodiščne cene.

Prenočišča, torej.

Same sva prenočevale v budget hotelih. Kar je bilo pač najbolj poceni - okoli 60diramov na noč (po osebi). Je bilo tudi več ali manj. Kako je izgledala sobica? Majhna. Dve postelji, postavljeni pravokotno. Od stene do stene. Ogledalo na steni, pod njim pa umivalnik. Ob prostem delu zidu pa še manjša mizica. Navadno čudovito poslikana z ornamenti. Ali kaka stara omara. 

Postelja ima vedno dva vzglavnika... en je podolgovat, valjast, drugi pa tak, ki ga pri nas navadno uporabljamo pri spanju... no, če uporabljate pouštr. :) A sem omenla kouter (prešita oddeja, za vse, ki koutra ne razumete) in vsaj ene deke. Dejansko do zadnjih dni drugega potovanja nismo uspele razvozlati  uganke- zakaj toliko zimskih pokrival v okolju, kjer so temperature nad 35°C nekaj povsem običajnega. Dokler ni bilo dežja par dni zapored. Takrat je prišla deka prou najbel prav. Je že kar zebloooo. :)

Budget sobe so torej praviloma majhne, imajo pa skoraj vedno umivalnik, kar pride zelo prav. :) Skupni tuši in toalete so pa itak nekaj kar je logično... za vsakega turista. Moram priznat, da sem bila v Fezu prav presenečena, da v kar veliki hiši niso imeli tuša in celo eno špino. Tako ta staro, ki jo pri nas ne dobiš niti na zunanji strani hiše več. :)

Nekateri hoteli, kot recimo hotel Immouzer v Marakeshu imajo tudi svojo pralnico, kjer lahko čistilke opazujete pri ročnem pranju rjuh. ali pa pralnico izkoristite sebi v prid in si tu operete od znoja zasmrajene kose obleke, ki jih je predvsem v poletnem času vedno preveč - a ni res?

Je pa res, da lahko za isto ceno dobiš ful različne zadeve. Za 70MDH lahko enkrat dobimo ogroooomno sobo z dvema zakonskima posteljama in velikim kavčom ali eno kamro s francosko posteljo ali sobico z dvema boljniškima posteljama...

Nekateri hoteli ponujajo tudi teraso.

In terase imajo navadno tudi kar kul razgled. :) Sploh recimo u Chefchauenu (to zgoraj je sicer Immouzer v Marakeshu)...ho. Priporočam. :)

Souki

Souki so najbolj naporen del Maroka in hkrati najbolj zabaven. Gre za tržnico, velik nakupovalno-bivalni splet ozkih uličic. V nekaterih krajih se delijo na berberske in arabske, na primer v Taroudant (arabski souki v Taroudantu ob sončnem zahodu v ramadanu so na spodnji fotki;)). Meni osebno so berberi bolj pri srcu kot arabci... ampak, kakor komu paše ;) kakšne bistvene razlike niti ni.

Souki so polni vse možne robe. Predvsem dobite tukaj usnjene izdelke iz Maroka (poceni naravno usnje) ne glede na to ali so vam všeč plašči, torbe, torbice, denarnice, pasi, copati...  Seveda, pa ni samo usnje, dobi se tudi slavne babuše (spodaj na fotki), tekstilne izdelke (recimo trenutno zelo popularne aladinke, vsaj tako jim jaz pravim ;))... hm, kaj se še dobi v soukih? Ma v bistvu vse... od plastikfantastik robe, do kozarcev iz kovinskih izdelkov - luči, obešalniki ipd., pa seveda berberske lekarne z najbolj znanimi stožci iz začimb (spodaj). In seveda slaščice (aja, pri hrani je barantanje malo manj možno... oz... rtaj ne;)), pa tudi vsa ostala živila.

Kakšna bo vaša izkušnja soukov je v bistvu v veliki meri odvisna od vas. Če na primer berete LP vodič, vam ta predlaga, da trgovce ignorirate. Tako sva se tudi midve s PlinkyPlonky prvo leto v grobem sprehajale z očmi vprtimi v tla. WRONG!

Ne ok, sej res jih imaš kdaj poln kufr in se ti ne da ubadat z njimi (predvsem v Marakeshu), ampak... Če ves čas ignoriraš trgovce u bistvu nič ne profitiraš. Predvsem pa  nimaš pametnega razloga zakaj se v souke sploh odpraviš. Itak vse zamudiš!

Drugo leto, sva bili namreč med trgovci dosti bolj sproščene. Če si prej sploh nisva upali pogledat, izobešenih izdelkov, sva ob drugem obisku vsako stvar natančno prefirbcali. To je povsem spremenilo izkušnjo iz soukov. Ob vabilu v trgovino vedno odvrnili, da ni problema, ampak, da pač nič ne bova kupili. Seveda sva to izrekli s simpatičnim nasmehom na obrazu. In vedno je bil odgovor približno enak: "aj vil traj"

Midve nisva imeli nič proti, oni pa tudi ne. In na ta način sva spoznali njihovo kulturo (kolikor jo kot turistki sploh lahko). Ok, sej res dostikrat povejo kaj po svoje, ampak... sej pri nas tudi vsak po svoje vidi svojo kulturo, kajne?

So pa souki res odličen način druženja, bistvo druženja ob slavnem berberskem viskiju. Jap, dejansko ima oster okus kot  whiskey, ampak je neprimerno boljši ;) in predvsem poleti najbolj odžeja. Če smem samo priporočilo - maročani pijejo čaj, ki je konkretno sladkan (dve veliki žlici sladkorja na kozarec-aja, čaj se pije iz kozarcev ja)... zato ga sama raje naročim brez sladkorja. Sploh pa... berberski viski je najbolje piti v kakšni majhni trgovinici in ne v kavarni!

Aja, in v soukih se VEDNO baranta (no razen hrana). Če ne boste barantali, vam bodo razložili, kako se baranta. Predvsem pa sem se v tem času naučila, da je izklicna cena pač... konkretno nabita. Ok, to ni nič novega. Kar se mi zdi dokaj pomembno je to, da "Ju ar sabič" ne pomeni, da je barantanja konec in ste trgovca totalno užalili. Eh kje! Najbolje je, če mu "uslugo" vrnete. Povejte mu, da je njegova cena popolna bedarija in da v bistvu on žali vas in ne obratno :D Če cene kar noče spustiti na tisto, ki bi jo želeli ostane še zadnji trik - poskusite zapustiti trgovino ;) morda se ne bo strinjal z vašo ceno, a pustil vas gotovo ne bo oditi. :)

No, majhna verjetnost sicer obstaja, da ste jih res užalili z vašo izklicno ceno, ampak... nič bat... biznisa si želijo kar najbolj :)

Predvsem vam res polagam na srce: veliko se smejte, zanimajte se za njihovo življenje, povejte kako arabsko besedo, ki ste se jo naučili in barantajte. Le tako boste uživali v soukih in koneckoncev od njih odnesli kar največ za najnižjo ceno :P

Djemaa El Fna

Prvo mesto, s katerim sem se seznanila  Maroku je bil Marakesh. Turistična prestolnica Maroka. Je mesto, kjer maroška kultura najbolj besno plane nad turista - trgovci so najbolj pozorni do vsakega turista posebej, ker je tudi konkurenca za njih najmočnejša.

Vsak, ki gre v Marakesh se definitivno mora seznaniti s slavnim Djema El Fna [džema el fena; 1. in 3. e=polglasnik]. Hmmm, kako ga primerno predstaviti..

Djema El Fna je osrednji trg v medini Marakesha. Medina uradno pomeni mesto, vendar se danes uporablja predvsem za stara mestna jedra.

Za Slovenske razmere lahko rečem, da je Djema El Fna zelo velik trg, ki bi ga pri nas že kar težko napolnili. Ni lih pravokoten, ampak je velik za kakšno dobro nogometno igrišče (ne, ne mislim malega nogometa) ;) Ok, nima veze kako velik je... važno je KAJ se tam dogaja.

Trg je vedno pol. Ok, ni vedno poln, v jutranjih (dopoldanskih) urah je navadno zelo prazen. Kar navadno izkoristijo za čiščenje trga (tako, kot  po vsaki vaški veselici prostor očistijo gasilci, ga tukaj vsako jutro).

Nato pa se trg počasi polni. Predvsem s krotilci kačin ženskami, ki za nekaj dirhamov kaj narišejo s heno (oz. kano). 

Krotilce kač se sliši že na daleč, saj vedno igrajo na tiste slavne frulice. Prepoznaš jih po tem, da imajo nad sabo vedno dežnik (un ta velik, k so pri nas po barih) za senco in preprogo na kateri so kače, ki  se počasi dvigajo  zrak. No, ker sama nisem neki blazen navdušenec nad kačami ne vem kako hitro gredo gor. Nikoli se jim namreč nisem dovolj približala.

Enkrat sem videla krotilce kač, ki so se ravno pripravili - najprej dežnik, nato preproga (no, sej navadno niso posamezno, ampak pripravljajo v večih), potem pa lesena škatla. Kar naenkrat sem videla, kako je tipo segel z roko v leseno škatlo in ven povlekel ene dve al tri kače.... brrrr, še vedno me zmrazi ob tej misli.

Ali pa ob misli na to, da bi ti jo dali za vrat, kar jim mimogrede ni problem. Na srečo za kaj takega ne silijo ljudi, če jih vprašaš se lahko z njimi (za par dirhamov) fotografiraš. Nikoli pa nihče ne mašira po trgu s kačami na ramah in ti jo ponuja: dej si jo na rame.

Ženske s heno znajo biti nekoliko bolj vsiljive, ker pač nimajo potrebe po tem, da bi bile tako statične. Navadno sicer sedijo na tistih svojih plastičnih stolčkih in kažejo fotografije "svojega" dela. Včasih pa prav zares napadejo (no, sej ni tako hudo). Postavijo se zraven tebe in ne nehajo klepetat (v tem primeru jih je mogoče še prav fajn ignorirat). Seveda ti razložijo, da se ukvarjajo s heno in da ti lahko kaj narišejo. 

Enkrat se nama je zgodilo, da prav niso hotele razumet, da nočeva nove tetovaže (namreč pravkar sva si jo dali narediti). Ponujali sta, da nama narišeta nekaj na roko, midve pa sva sam rekli, da če hočeta lahko, ampak jima ne bova plačali. Napaka! Seveda sta rekli nou problem in začeli risati. Ko sta končali, sta pa itak zahtevali plačilo. Sami sva seveda ustrajali - če rečeva, da nečesa ne bova plačali, se tega tudi drživa. Po petih minutah kreganja, sta nama pokvarili tatuje (razmazali sta heno, ki sta jo narisali in je bila torej za naju neuporabna) in se sprijaznili, da plačila zares ne bosta dobili.

V splošnem so pa te ženske kar zabavne. Tista, ki sva ji celo dovolili, da nam naredi tetovažo, je bila zelo simpatična. Še ko sva ja po enem letu spet srečali, naju je najbolj navdušeno pozdravila.... Zakaj? Jah, seveda sva stvar konkretno preplačali...ampak, sej za naju še vedno ni bilo pretirano drago ;)

Obstajajo tri vrste hene, ki jih uporabljajo po Maroku in se razlikujejo po barvi in času trajanja posameznega tatuja. Rjava hena obstane največ časa, na začetku je take drekasto rjave barve, ko se posuši pa že bolj temne, kasneje lahko postane tudi bolj rdečkasta. Obstane navadno okoli meseca dni. Potem je tu še črna hena, ki se razdeli na dve vrsti - prva zdrži nekaj dni, druga pa približno deset dni.

Henna je zelo tradicionalna in razširjena po Maroku, je razen v hamamu in Marakeshu ne boste zlahka našli. Cena pa se razlikuje glede na vrsto, pa tudi glede na vzorec. Seveda se je potrebno najprej zbarantat za ceno. No prej ali kasneje. Morda bi celo predlagala, da najprej izberete vrsto s katero bi želeli imeti tatu, nato pa pustite, da vam vzorec naredi, šele na to se spogajate glede cene - ko vidite koliko vam je vzorec dejansko všeč.

Namreč čeprav ima vsaka taka ženska svoj albumček, kjer so različni tatuji za različne dele telesa (hrbtna stran dlani, nadlakt, gleženj, noga, dlan...) so te fotografije dostikrat zelo podobne. Poleg tega pa se težko dogovoriš, da bi rad točno določen vzorec, ampak ti ženska preprosto prime roko in začne risat. Henno nanaša z neko špontico. V parih minutah je fraj, potem pa vidiš koliko ti bo stvar všeč in tudi bolj veš koliko si pripravljen plačat za to. Mislim, da za uno srednjo henno (10-14 dni) plačaš približno 50 DHM... seveda odvisno od pogajalskih sposobnosti in izklicno ceno.

No, če se vrnem nazaj k osrednji temi. Djema El Fna je zares ... čaroben prostor. No, vsaj moj prvi spomin na Djema el Fna je zelo čaroben. Ne bom pozabila na dim, ki je skrivnostno zakrival hiše v ozadju.

Proti večeru se začne na trgu še bolj dogajati. Počasi pripravljajo stojnice s hrano, na katerih lahko dobiš ražnjiče, polže.... mislim, da se dobi še kaka druga stvar, ampak to prevladuje. ;) Stojnice s hrano pa niso edina stvar zaradi katere se splača priti na Djemo. Krotilce kač in (delno tudi- nekatere  ostanejo tudi takrat) ženske s heno zamenjajo pripovedovalci arabskih zgodb, različne igre... Uglavnem dogaja se non stop!

Kot, da bi bil kak karneval, le da je enako dogajanje vsak dan. Turistu nedvomno predlagam, da si dogajanje pogleda tako od spodaj (s sprehodom po trgu), kot tudi s terase ened od kavarn. Navadno so nas fantje peljali v Cafe Glacier. Pa tudi po drugih terasah je lepo, čeprav je vedno gužva. Se splača!

Med sprehodom lahko vidiš igre, ki za izvedbo ne potrebujejo dosti rekvizitov: rokoborba, pripovedovanje zgodb (ob katerih si vedno zaželim, da bi razumela arabsko)... meni najbolj priljubljene igre vsebujejo flaške. 

Recimo dve falši, ki sta ena od druge postavljena natančno za širino žoge. Potem pa se mora nekdo s kakšnega metra in pol razdalje  potruditi zapeljati (po tleh se razume) žogo mimo obeh flaš, brez, da bi ju podrl.

Ali pa tista, kje so plastenke postavljene kot sončni zarki iz kroga navzven (stojijo pokonci, ampak jih pride več v vrsti - žarku). Vsak igralec dobi svojo "ribiško palico," ki ima na koncu obroček. Cilj igre je, da obroček spraviš na vrat plastenke. In ja, ni tako enostavno, kot izgleda alpa bere ;)

Teh iger je malo morje, zato se za vsakega dobi nekaj vrednega opazovanja, morda celo sodelovanja :)

Ko se naveličaš množic in gužve, se lahko odpraviš na sprehod ob aveniji Mohammed V, ki pelje proti novemu delu mesta. Ampak v najinem primeru je bilo to večje izpostavljanje, kot v množici samih domačinov na Djemaa El Fna. Zakaj? Prav tam se namreč največkrat zgodijo tisti vedno isti in na čase (če rečem prijazno) že dolgočasni pogovori z domačini, ki sem jih opisala v prejšnji objavi. 

Djema El Fna se spravi k počitku šele proti jutru (sončni vzhod in ne polnoč;)), kar je po svoje logično, predvsem poleti, ko so temperature čez dan tudi okoli 50°C in več... Takrat se res ne da nič delat, razen životarjenja. Šele, ko se sončna krogla spusti in se zrak nekoliko ohladi, se da zares živet in takrat pridejo ven domačini in ... žurka se začne. 

Čeprav deluje Djema El Fna na začetku zelo kaotično, se je po večeru ali dveh že navadiš, nato sprejmeš vse dogajanje... če si tako kot midve, pa te stvar že prav nekoliko zasvoji. Sploh v povezavi s souki Marakesha, ki se začnejo prav na tem trgu. 

Definitivno nekaj kar MORAŠ videt in doživet, če greš v Maroko!

Mehdi

Vsake toliko zagledam listek, na kateremje ime in telefonska številka.

V bistvu ni ne prva in mogoče tudi ne zadnja, ki sem jo dobila od maročana. Tudi to sem dobila v večernem času. Ampak vseeno se mi zdi nekoliko posebna. :)

To, da se ti pri pohajkovanju po pločniku kar naenkrat pridružita dva fanta (no, odvisno od števila udeleženk ženskega spola, ki so same- me smo bile dve, zato sta bila tudi domačina vedno dva). Vedno je nekdo bolj glaven kot drugi in ta prvi izbira. Ta drugemu ostane tista, ki je ni izbral prvi. In potem se začne tisti slavni in vedno enak pogovor:

Maročan: Ver ar ju from?
Punca: Slovenija
M: Iz dis jor frst tajm in Moroko?
P: jes (počasi se prilagodiš in odgovarjaš po njihovo, verjemte).
M: Hau long du ju stej hjr?
P: In moroko or in this city? (in potem se zaveš in začneš mešat... :))
M: Hjr in moroko
P: Three viks.
M: Ju ar sač a najs girl!
P:tenk ju (tuki sem se navadno začela režat, k itak slišiš od vseh isto)
M: ju hev sač a najs smajl.
M: and hjr in dis siti?
P: Tu dejs, vi ar living tumorou. (kljub temu, da je tvoja angleščina spačena in ti morda to ni všeč, se zaveš, da te v primeru nespačene angleščine vsaj štirikrat vprašajo kaj si rekla in na koncu še vedno ne vedo kaj si rekel)
M: Ooo, no, ju mast stej anadr dej, vi mit tumorou.
P: Sori, vi hev tu gou.
M: Bat ju kud stej anadr dej
P: No, vi hev tu go to XXX (naslednji kraj pač)
M: Oh, aj em veri sori. Ken ju giv mi jor namr and aj ken koll ju?
P: Ok.
mu napišeš cifro, za katero si že predstavljaš, de jo boš ignorirala...alpa se, tako kot jaz, spogajaš za mail (lažje za blokirat, če preveč teži;))

in nato gresta vsak svojo pot. Ti pa si že na vrsti, da tak pogovor ponoviš z novim ...

ampak Mehdi je bil nekoliko drugačen. Spoznali smo se v zabaviščnem parku, kjer dela, nekako med kupovanjem kart. Takrat mi je najprej priskočil na pomoč, ko mi blagajničar ni vrnil dovolj denarja. Potem nama je rezerviral sedež. Jap, pravi gentelman.

Po vožnji z vrtiljakom, sta se nama, s sodelavcem, pridružila. Sem rekal, da sta vedno dva?! No, sej jo je imel sodelavec že prej ogledano, ampak pustmo podrobnosti.

Kar sem do sedaj opisala ni bilo še nič tako posebnega. Kar me je najbolj presenetilo, je bilo to, da niti enkrat ni rekel nobene od glavnih fraz: ju ar sou bjutiful (al karkoli v tem smislu), big velkom al sploh kar koli tzaga. Waw! Vse kar je reku je: "ž sui dezole, ž n parle pa ongle".

Drgači sva se poskušala pogovarjati, ampak problem z jezikom je bil... no ovira. :)
Res si je vzel čas, ko je lahko, toda, ko je bilo potrebno delati, je delal. Pika. Njegov kolega ni bil tako dovzeten do dela in se je raje posvečal PlinkyPlonky. Smeh. Tako zelo, da sva se bale, da se ga do hotela sploh ne bova znebili. Na srečo je po kake tristometrih ugotovil: no fan tunajt, se obrnil in odšel nazaj delat (še sreča!)

Ko sva se poslavljali sem v roke dobila ta listek, ki ga kar gledam. Na žalost se mu nikoli nisem oglasila. Sedaj pa je itak že prepozno...

Ampak se ga bom lahko še vedno spominjala kot malo manj tipičnega Maročana, ki je bil po vrh vsega tudi kar lušn ;)

kratek pregled vseh treh obiskov

Na začetku je bila neznana država in šala, da bi odpotovali tja. Iz šale se je stvar kaj hitro prelevilo v resno naročanje potnega lista in odkrivanje (beri: besno googlanje) kulture in znamenitosti države. Prav to je pripeljalo do nekega bloga dveh, ki sta prav takrat potovala po Maroku. Seveda smo se vse dogovorili in dobila sem rabljen vodič po Maroku. Lonely Planet seveda. Jupi!

V vodiču so seveda informacije bolj praktičnega značaja in jih navadno uporabiš ko si že tam, na kraju zločina: hoteli, prevozi, povezave, restavracije ipd. vse je tam. Tisti kulturni uvod na začetku vodiča pa prebereš med letom oz čakanjem na let. Zato si si že pred tem precej informiran, zaradi googlanja.

Prvič (konec avgusta, začetek septembra 2008) smo se torej odpravile v Maroko oborožene z veliko različnimi informacijami in strahovi bližnjih. Najpogosteje so omenjali harem, tlako, islam in dvomljiv zdravstven sistem, kar se tiče strahov. Kar se tiče informacij pa sva si gotovo najbolj zapomnili to, da je potovanje dveh deklet lahko tvegano in da je super če nosita prstan (poročni prstan itak). Pripravljeni na velik kulturni šok, sva se prispeli na marakeško letališče kakšno minuto čez polnoč. Prevoz do centra in pol enih smo se še z dvema slovencema znašli na slavnem Djema El Fna.

Tega pogleda nikoli ne bom pozabila! Bilo mi je zelo čarobno, čeprav sva bili povsem izgubljeni. Pojma nisva imeli kam morava, da prideva do hostla, ki sva ga rezervirali. Čarobnost tiste pare, ki se je dvigala nad stojnicami s hrano in v skrivnostnimi ravnimi strehami. Vse kar sem imela takrat v glavi je bil: Aladin!

Čarobnost je nekako izginila pred vrati hostla. Ko sta naša fau guide zahtevala plačilo 200DHM za to, da sta nam pokazala 20m poti. To je felš pretvorjeno slabih 20€! Za dve minuti, nič več. Nevešče barantanja sva si izpogajali 40DHM, kar je še vedno preveč... Ampak, ej, želele sva si samo spanja. 

Tekom tednov se je izkazalo, da prstan ni tako dobro orodje za odganjanje domačinov. Navadile sva se na maroško angleščino in se v zadnjem tednu že kar zelo zabavale v pogovorih med sabo (seveda morokan ingliš  is da best! ...eh, jih morate slišat!). Sama sem se naučila tudi nekaj francoskih besed, par arabskih...

Povzpeli sva se tudi v Atlas - ena na najvišji vrh Jbel Toubkal (4167m), druga pa je bivakirala v koči pod vrhom na dobrih 3200m nadmorske višine in opazovala kako se črni oblaki podijo iz smeri najvišjega vrha Atlasa.

Prispeli sva nekaj dni pred začetkom ramadana, islamskega posta. Tako sva imeli možnost videti kako izgleda normalno življenje in kako izgleda med ramadanom. Najpogostejši stavek takrat je gotovo: "Ic ramadan!" prej ali potem pa je seveda sledilo še nekaj, odvisno kdo je to rekel.

Do tretjega tedna sva bili Maročanov že vajene in sva se podali celo v prodajo preprog. Naučile sva se glavnih lekcij o Maroku:

- in Moroko ju hev kats end čildren on da strit.

- no problem

in slavno

-BI VELKOM!

Aja, še trasa: Marakesh-Jbel Tubkal-Marakesh-Essaouira-Safi-El Jadida-Rabat-Meknes-Chefchaouen-Fes

Drugič (september 2009) sva že približno vedeli kam se podajava. Bili sva bolj sproščeni tudi med pohodi po soukih. Seveda odločeni, da spoznava nove dele Maroka, nove ljudi. In sva jih.

Domačini so hitro postali naši prijatelji. Da sva dejsnko že nekoliko bolj padle "notr" in že malo bolj globoko spoznavali kulturo pove dejstvo, da sva se že zafrkavali z njimi, se smejale njihovim vicem (takim, na račun čisto internih maroških for). A spet sva bili tam med ramadanom.

Seveda sva to tudi parkrat fajn izkoristili. Kar je ponoči domačinom dovoljeno, je med dnevom prepovedano. Kar so nam oni hudega naredili ponoči, sva jim vrnili ob sončni svetlobi. Seveda so lahko samo vzdihovali. Prav jim bodi. Verjamem, da tudi Alah ni bil jezen na nas ;)

Spoznali sva kaj pomeni, da je vroče v puščavi (Ouarzazat), pa tudi kaj pomeni dež v Sahari. Izkusili sva praktični del tiste logične naloge, ki smo jo najbrž v prvih razredih osnovne šole reševali vsi: polž čez dan zleze tri metre gor, ponoči pa zleze dva metra dol. Kje? Peš na 130m visoko sipino. Če ne drugega uniči psiho, ampak trma je bila takrat močnejša. In če res ni bilo zvezd (ta vic bom enkrat povedala), je bil razgled na Rissani in Merzougo nepozaben!

POT:
Marakesh-Agadir-Taroudant-Talouine-Tazenakht-Ouarzazate-nekako do Rissania-Merzouga-Erg Chebbi - Todra gorge-Dades gorge - dolina vrtnic-Ouarzazate-Marakesh-Casablanca-Rabat-Fes

Tretjič (julij 2010) sva nalašč odšli izven ramadana (kdaj je letos, lahko preverite tukaj), misleč: "Sedaj sva pa res že vajeni vsega." Hehehe. A veste kaj se zgodi v taih situacijah?

Takoj, ko sva stopili iz letala, nama je bilo jasno, da nisva še vajeni vsega. Ko sva prispeli v hotel so nam na najin: "It's so hot" odgovorili: "Todaj no." Bilo je "samo 45°C. No... v naslednjih dneh nama je postalo jasno kaj pomeni tisti todaj no, temperature so zrasle na skoraj 50°C,medtem pa sva iz domovine dobivali novice o strašanski vročini 35°C... si lahko predstavljate kaj sva si mislili o tem...

Je bil pa treji obisk Maroka res bolj počitek in obisk vseh znancev, ki smo si jih nabrale v prvih dveh potovanjih in oddih. Presenečale so naju najbolj drobne stvari, kot na primer to, da pijejo in jejo, to da sata morje in plaža izgledala kot mravljišče, to, da je bil McDonalds nabito poln, predvsem pa da so pili! Jah, ramadana sva bili že preveč vajeni. Presenetilo naju je tudi dejstvo, da so (nekoliko bolj) slišali in razumeli besedico "ne" kar je bil prej najin večni problem - v ramadanu je bilo najbolj tvegano nekomu reči ne naravnost. Vedno je bilo potrebno to narediti z nasmeškom na obrazu (beri: izgledati najbolj prijazen in tak, ki se z njimi strinja), hkrati pa se po ovbinkih nekako izviti iz kremljev njihovega predloga, če to ni šlo, si vedno lahko zamenjal temo... :)

POT: Marakesh - Agadir - Rabat-Fes

Tako, na kratko sem opisala glavna dognanja vsakega obiska posebej. Ampak naj vas ne presplepi... pomebni so detajli. In te podrobnosti in najdrobnejše dogodivščine, razmišljanja in dognanja bom poskusila predstaviti v prihodnje.